Okoljska pravičnost

Environmental Justice

Ali ima lahko narava pravice?

»Narava, kečuansko Pachamama , kjer se življenje razmnožuje in pojavlja, ima pravico do spoštovanja svojega obstoja ter do ohranjanja in obnavljanja svojega življenjskega kroga, zgradbe, delovanja in evolucijskih procesov.

Vsi ljudje, skupnosti, ljudstva in narodi lahko pozovejo javne organe, naj izvajajo pravice narave /…/« 71. člen, 7. poglavje, Pravice narave – Ekvadorska ustava iz leta 2008.

Ekvador je bil prva država na svetu, ki je leta 2008 vključila pravice narave v svojo ustavo. Naslednje leto se mu je pridružila Bolivija.

Pri obeh ustavah so spodbude za to prihajale predvsem iz vrst gibanj za okoljsko pravičnost. Andska regija je svojo pripravljenost za priznavanje pravic narave izražala s predlogi v Latinski Ameriki in Združenih narodih. V preteklih nekaj letih se je zanimanje za priznavanje pravic narave globalno razširilo tudi po državah, kot so Indija, Mehika, Združene države, Nepal, Nova Zelandija in Turčija, in sicer tako na nacionalni kot tudi na lokalni ravni.

Med pravice narave sodi pravica ekosistemov in naravnih skupnosti (vključno s človeškimi bitji) do obstoja in ohranjanja njihovih značilnosti in ne zgolj izkoriščanja njihovih dragocenosti. Zemeljsko pravo  se v tem pogledu razlikuje od klasičnega okoljskega prava, po katerem je narava vredna zaščite le v primerih, ko njeno uničevanje ogroža obstoj človeka.

Alessia Romeo – Cies Onlus

Kaj pomeni medgeneracijska in znotrajgeneracijska pravičnost?

Pojem medgeneracijske pravičnosti je izpeljan iz bolje poznanega pojma , čeprav se pozornost preusmeri z razvoja – ki je vedno bolj vprašljivo načelo – k pravičnosti. J. M. Alier je govoril o porabe virov ali okoljskih storitev, kot je biotska raznovrstnost, in bremen, ki so jim podvrženi – npr. onesnaževanje.

Pojem medgeneracijske pravičnosti je izpeljan iz bolje poznanega pojma okoljske trajnostnosti, čeprav se pozornost preusmeri z razvoja – ki je vedno bolj vprašljivo načelo – k pravičnosti. J. M. Alier je govoril o ekološki porazdelitvi porabe virov ali okoljskih storitev, kot je biotska raznovrstnost, in bremen, ki so jim podvrženi – npr. onesnaževanje.

Do ekološke porazdelitve lahko pride skozi čas (med različnimi generacijami) in prostor (med različnimi kraji v istem časovnem obdobju). Jasen primer te vrste porazdelitve je jedrska energija; gre za korist (seveda, če ne pride do nesreč) sedanjim generacijam, za katero bodo morale plačati prihodnje generacije, in sicer v obliki radioaktivnih odpadkov. Ključni vidik je poraba ogljičnega prostora ali ogljičnega proračuna.

V več kot stoletju industrializacije so države globalnega severa v ozračje izpustile toliko CO2, da ta dramatično zmanjšuje ogljični prostor, ki je na voljo za prihodnje generacije. Te se bodo morale spopadati s spremembami, ki so se že zgodile in so nepovratne. Če pogledamo na vprašanje v smislu pravičnosti, se moramo tudi zavedati, da danes nekateri deli sveta uživajo vse prednosti razvoja (varna in udobna nastanitev, energija, visok standard življenja in porabe), medtem ko morajo drugi za to plačevati, na primer v podnebnih vročih točkah. To so območja, neposredno ogrožena zaradi podnebnih sprememb.

Pojem medgeneracijske pravičnosti mora biti torej tesno povezan s pojmom znotrajgeneracijske pravičnosti. Izziv bolj enakopravne porazdelitve bremen in koristi je leta 2011 prevzela še ena država globalnega juga, in sicer Ekvador. Ekvador je vzpostavil načrt ohranjanja gozdov Yasuní, ki predstavljajo rezervoar biotske raznovrstnosti in kisika, pomemben za cel svet – v primeru, da bo svetovna skupnost sprejela nase delež bremena izgubljenega prihodka zaradi manjšega črpanja nafte.

Ta pogumni projekt je odmeval po celem svetu. Čeprav ga je predsednik Correa leta 2013 razglasil za neuspeh (zaradi neizpolnjevanja zahtev nekaterih držav, ki so se vanj na začetku vključile), pa je vseeno napovedal pot, po kateri bi lahko stopali, da bi dosegli pristno mednarodno solidarnost ter stroške in koristi delili pravično tako danes kot v prihodnosti.

Irene Fisco – Cies Onlus

Okoljska pravičnost

Okoljska pravičnost se na splošno nanaša na pravico skupnosti in državljanov, da živijo v čistem in zdravem okolju glede na svoje želje in kulturo, ne da bi jim pri tem škodovala ali na njih vplivala gospodarska dejavnost.

Okoljska pravičnost je odziv lokalnih skupnosti in aktivistov na pritisk na lokalna območja s strani industrije in ekstraktivnih dejavnosti, kot so rudarstvo, gradnja jezov, krčenje gozdov, delovanje jedrskih elektrarn, sežigalnic, odlagališč odpadkov itd., odziv na neenakomerno moč v svetovni trgovini in splošno pomanjkanje demokracije.

Prvi, ki sta koncept uporabili v svojih vsakodnevnih bojih, sta bili afroameriška in latinskoameriška skupnost v Združenih državah Amerike v 80. letih prejšnjega stoletja. Opozarjali sta na onesnaževanje in degradacijo v njihovih soseskah, pomanjkanje ustreznega čiščenja s strani industrije in pomanjkanje odškodnin s strani javnih organov.

Opozarjali sta tudi na »okoljski rasizem« – povezavo med onesnaževanjem, barvo kože in revščino – ter pokazali, kako so bili zaradi majhnega števila gospodarskih alternativ, manj politične in gospodarske moči ter posledično številnih tveganj zaradi prezrtih dejavnosti nesorazmerno izpostavljeni okolju nevarnim dejavnostim. Kot odgovor na to vprašanje je Agencija za varstvo okolja v ZDA opredelila okoljsko pravičnost kot »pravično obravnavo in smiselno vključevanje vseh ljudi ne glede na barvo kože, spol, narodnost ali dohodek v zvezi z razvojem, izvajanjem in uveljavljanjem okoljskih zakonov, predpisov in politik.«

Koncept okoljske pravičnosti je nato potoval po svetu, kjer so ga navdihovale in bogatile številne druge skupine in boji. Južnoafriška mreža za okoljsko pravičnost na primer opredeljuje okoljsko pravičnost kot zadevo »družbene preobrazbe, usmerjeno k zadovoljevanju osnovnih človekovih potreb in izboljšanju kakovosti življenja /…/ Pri povezovanju vprašanj o okoljski in socialni pravičnosti želi pristop okoljske pravičnosti izpodbijati zlorabo moči, ki povzroča, da revni ljudje trpijo zaradi posledic okoljske škode, ki nastane zaradi pohlepa drugih.«

Kot poudarja Južnoafriška mreža, so okoljska in družbena vprašanja povezana kot neločljive sfere življenja v skupnosti. Tako kot mestne skupnosti se je veliko podeželskih skupnosti, na življenje in preživetje katerih so zelo vplivali rudarstvo, krčenje gozdov, jezovi, industrijsko onesnaževanje, jedrske elektrarne itd., desetletja borilo, da bi ohranile svoja lokalna območja. Domorodne skupnosti v gozdovih, bogatimi z vodami, minerali ali dragocenim lesom, so zelo razširjen primer; to se pogosto zgodi v marginaliziranih območjih, kjer imajo ljudje premalo moči, da bi nasprotovali, ali kjer se njihovi glasovi najmanj slišijo in so najbolj nasilno zatrti. Medtem se črpanje naravnih virov dramatično povečuje zaradi visoke stopnje potrošnje majhnega dela svetovnega prebivalstva (tako imenovani globalni sever) in kopičenja dobička s strani nadnacionalnih podjetij.

Postalo je jasno, da sta okoljska nepravičnost in globalna neenakost dve plati iste medalje; medtem ko ima sedaj 1 % ljudi na vrhu v lasti več kot 48 % svetovnega bogastva, ima spodnja polovica svetovnega prebivalstva v lasti 1 %. Ironično je, da so območja z visoko stopnjo okoljske škode in onesnaženja tudi tista, ki najbolj trpijo za posledicami podnebnih sprememb, ker so najobčutljivejša na erozijo, poplave itd.

Daniela Del Bene – CeVi

Primeri okoljske nepravičnosti

Predstavljamo pet primerov okoljske nepravičnosti iz Svetovnega atlasa okoljske nepravičnosti in upora. Opisani so skupaj s kratkim povzetkom o temeljni državni politični ekonomiji in mednarodni trgovini. Prikazujejo, kako so vsi ti vidiki med seboj povezani, in poudarjajo pomen razumevanja okoljske pravičnosti, tako z vidika lokalne kot globalne ravni skupnosti, povezane s trgovino, podnebnimi spremembami, onesnaževanjem, zdravjem in tako dalje.

 

  •  Prilaščanje zemlje in trgovina: Regija Gambela v Etiopiji je središče načrta vlade, da bi pritegnili tuje vlagatelje v kmetijski sektor (predvsem z nasadi sladkorja za izvoz) s pomočjo davčnih olajšav, brezcarinskega uvoza strojev, enostavnih bančnih posojil, poceni elektrike in vode iz kontroverznega jeza Gibe III. Tam se prodaja ali pa je vlagateljem že bilo prodano 42 % celotnega območja. To povzroča krčenje gozdov in selitev več tisoč ljudi zaradi ustrahovanja in nasilja.
  • Kmetijski strupi in zdravje: Leta 1996 je družba Monsanto, ki ima popoln nadzor nad proizvodnjo soje, v Argentini predstavila posebno sorto transgene soje Roundup Ready (RR), velika območja obdelovalnih površin pa so posledično postala monokulturna. Ta gensko spremenjena sorta je odporna na nekatere herbicide (npr. Roundup), kar pravzaprav vodi k vse večji uporabi pesticidov. Njena uvedba je tako povzročila več okoljskih in družbenih težav, kot so zmanjšanje proizvodnje hrane za domače trge, selitve kmetov s podeželja, množična uporaba zelo strupenih kmetijskih strupov, ki jih razpršijo s pomočjo letal, ter intenzivno krčenje gozdov.
  • Jezovi za hidroelektrarne in državno nasilje: Projekt jezu Ilisu z zmogljivostjo 1.200 MW je del projekta jugovzhodne Anatolije (GAP) v turški regiji Kurdistana; njegov vodni zbiralnik bo potopil približno 300 km2 ozemlja v dolini Tigrisa, vključno z arheološkimi najdišči in mesti. Civilna družba in kurdske skupnosti se pritožujejo nad hudim vplivom gradnje jezu, vendar jih centralna raven države ne posluša in nasilno zatira proteste.
  • Prometna infrastruktura in militarizacija: Hitra železnica Torino–Lyon (TAV) bo železniška proga s hitrostjo 220 km/h, ki bo povezala obe mesti ter italijanska in francoska hitra železniška omrežja. Projekt je bil deležen hudih kritik zaradi vpliva na tako občutljivo območje in zaradi morebitne korupcije v ozadju. Gibanje NO TAV je prav tako zagovarjalo spremembo prometnih politik, vendar so ga zadušili s hudo militarizacijo v okolici gradbišča, številni aktivisti pa so bili aretirani.
  • Črpanje nafte, človekove pravice in onesnaževanje: Nafta je glavni vir prihodkov v Nigeriji. Gospodarsko izkoriščanje surove nafte se je začelo leta 1958. Od takrat ta regija ni poznala miru. Okolje, zemlja in vodne površine so onesnaženi brez sanacije okolja in z malo ali pa nič odškodnine za slabši način življenja. V skladu s poročilom UNEP 2011 naftna družba Shell, eno od glavnih udeleženih podjetij, ni izpolnila ne svojih predpisov ne državne zakonodaje. Rakotvorne snovi, ki so jih našli v vodnih telesih, so bile 800-krat višje od standardov Svetovne zdravstvene organizacije. Posledično so naftna polja postala metafora za brezobzirno uničenje okolja s strani večnacionalnih naftnih družb. Kljub temu se s tem povezani vpliv na okolje v proizvodnem postopku pogosto odrine na stran, kar vodi do sporov, nasilja in izvensodnih usmrtitev.

Daniela Del Bene – CeVi